Potovanje na Sicilijo
Datum objave: Mar 20, 2017 6:51:43 AM
Letos se na OŠ Kozje izvaja mednarodni projekt Erasmus+ z naslovom Zelena Evropa, ki je financiran s strani Evropske komisije. V njem sodelujejo šole s Poljske, Slovenije, Latvije, Litve in Italije. Namen projekta je skrb za okolje ter spoznavanje rastlinstva in živastva partnerskih držav. Tamara, Mihaela, Maja in jaz smo bile izbrane, da potujemo na delovno srečanje v Italijo. Z nami sta šla učitelja g. Gregor Vrabec in ga. Lidija Čepin. Ko smo izvedele novico, da bomo potovale na Sicilijo, smo bile navdušene. Nisem si mislila, da bom jaz izbrana za to potovanje, zato me je to še bolj razveselilo. Dogovorili smo se, da bomo naredili predstavitev o Sloveniji v angleškem jeziku. Mene je to navdušilo, saj sem vedela, da bom morala komunicirati v angleščini, kar mi je dalo še večji zagon, da se potrudim. S pomočjo naših učiteljev smo pripravili dolgo predstavitev o Sloveniji, našem kraju Kozje, šoli, magičnih kotičkih, parkih itd. Med zimskimi počitnicami smo se dobili v šoli, da se dogovorimo o poteku bivanja na Siciliji. Zaradi navdušenja, in tudi malo zaradi nervoze, nisem mogla zaspati. Tako je prišla nedelja, 26. februarja, ko smo se iz Kozjega v nočnem času odpravili na letališče v Trst. Starše je zelo skrbelo, kako bomo punce preživele skoraj en teden brez njih. Jaz pa sem komaj čakala, da spoznam nove prijatelje iz različnih držav. V kombiju se je čutilo navdušenje nad spoznavanjem Sicilije. Ob šestih zjutraj smo prispeli na letališče v Trstu. Šele ko sem stopila na letalo, sem začela razmišljati, da je zdaj čas za uživanje in raziskovanje. Nisem mogla skrivati navdušenja nad mojim prvim letom z letalom. Po dveh urah vožnje smo se približevali letališču v Kataniji. Prva stvar, ki smo jo opazili, je bila zelena pokrajina in cvetoče rastline. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj se projekt imenuje Zelena Evropa. Iz letališča smo se odpeljali v kraj San Pietro Clarenza. Po poti smo lahko opazovali rastline, ki jih v Sloveniji gojimo doma. Nisem si mislila, da bom videla kupe smeti in odvrženo plastiko v travi in ob cestah. Tudi urejenost hiš, cest in prometa se razlikuje od Slovenije. Prispeli smo do prelepega trga v središču kraja. Tam so nas pričakale družine, pri katerih smo bivale do petka. Midve z Majo sva šli k zelo prijetni, dobrosrčni in povezani družini. Pogovarjali smo se, da sva bili razočarani nad smetmi. Potarnali so, da njih to zelo moti. Prvo kosilo na Siciliji mi je bilo zelo všeč zaradi okusne lazanje in odlične torte. Čeprav niso vsi znali govoriti angleško, smo se lahko sporazumevali in imeli super.
Naslednji deževni dan so nas odpeljali do šole. Tam smo imeli prijeten sprejem kar na hodniku. Otroci so zapeli in zaigrali himno na flavte in zaplesali tradicionalni ples. Sledil je sprejem pri županih dveh krajev. Zelo me je zmotilo, da smo za kosilo jedli testenine in glavno jed iz plastičnih krožnikov. Sledile so predstavitve držav, ki sodelujejo v projektu. Ni me skrbelo, kako bom govorila angleško, ker smo se na predstavitev zelo dobro pripravile. Tamara, Mihaela, Maja in jaz smo vse učitelje in vrstnike presenetile s samozavestnostjo in dobrim znanjem angleščine. Niso mogli verjeti, da smo Slovenijo predstavile tako odlično. Z dobrimi občutki smo odšli k družinam. Zvečer smo bili priča neverjetnemu dogodku, ki ga ne doživi vsak obiskovalec Sicilije. Lava je bruhala iz vulkana Etna. Neverjetno, da smo tam bili ravno v tem času. Ta dogodek si bom za vedno zapomnila. Sledil je torek in ogled vulkana Etna. Opremili smo se v zimsko obutev in topla oblačila, saj je na Etni bil sneg. Ko smo pogledali v nebo, smo videli dim, ki se je kadil iz petih kraterjev. Slišali smo bobnenje in pokanje v kraterjih. Vodič nas je peljal do čudovitih mest, kjer smo si lahko ogledali nedelujoče kraterje. Imele smo tudi čas za zabavo in se malo kepale. Sneg je prekrival črno kamnino, lavo. Kljub napornemu pohodu sem še vedno opazovala kraterje in kako se je iz njih kadilo ves dan. Videli smo tudi novinarje in snemalce, ki so poročali o tem dogodku. Prileglo se je kosilo. Nisem bila navdušena nad testeninami in nezačinjeno hrano. Zdaj bolj cenim hrano v Sloveniji. Ker me je zanimalo, kaj si bomo v sredo lahko ogledali v kraju Taormina, sem šla na internet pogledat slike. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla amfiteater! V šoli smo se o tem učili pri zgodovini in zdaj sem si ga lahko tudi sama ogledala. Res neverjetno, da se je to ohranilo tako dolgo. Po poti do mogočnega gledališča smo lahko opazovali palme, agave in druge rastline. Videli smo tudi popoln razgled na vulkan Etna in morje. Sprehajali smo se po urejenih ulicah, kjer je bilo ogromno trgovinic s spominki. Bil je čas še za tek po ozki uličici. Presunili so me čudoviti balkoni z rožami ter trg, kjer je bila cerkev in prelep pogled na morje in Etno. Nadaljevali smo pot v mesto Aci Trezza. Videli smo velike in majhne otočke iz lave. Bilo je zelo sončno in toplo, ampak zelo vetrovno. Za kosilo sem pričakovala testenine, tako kot ponavadi in nisem se zmotila. Nenavadni okusi mi niso bili všeč. K sreči smo za glavno jed dobili pomfri in dunajski zrezek. Na poti domov smo se ustavili pri gradu Aci Castello. Tam smo videli botanični vrt. Ni manjkalo različnih kaktusov in palm. Ta dan mi je bil najbolj všeč.
Bil je četrtek, predzadnji dan pred odhodom v Slovenijo. Ogledali smo si sotesko reke Alcantara. Po poti kjer smo hodili, smo opazovali drevesa, ki so bila polna limon, mandarin in pomaranč. Tako zelo je dišalo! Pri nas lahko jeseni pobiramo s tal jabolka, pri njih pa marca pobirajo zrele plodove pomaranč. Prišli smo do slapov, ki jih je izoblikovala lava. Kosilo smo imeli na turistični kmetiji in že peti dan smo jedli testenine. Poskusila sem tudi pečenico z janežem in ni mi bila ravno všeč. Zvečer pa smo se z družino odpravili v restavracijo, kjer sem jedla arančin - tipično sicilijansko jed in na presenečenje mi je bila zelo všeč. Ta večer je bil tudi zadnji, ko smo se z družino poveselili. Tega dne se nisem veselila, saj je bil zadnji pred odhodom. Z Majo sva sodelovali pri pouku glasbe. Učenci so igrali na flavte. Kot je bilo videti, so učenci bolj živahni kot na naši šoli. V razredu ni bilo tišine kot pri nas. Po pouku je sledilo skupno zadnje kosilo. Jedli smo pico s pistacijo. Kot sladica je bila nutella s pistacijo. Sodelujoči učenci iz Litve, Latvije, Poljske in Slovenije smo prejeli certifikate o udeležbi na srečanju. Napočil je najtežji trenutek. Posloviti se od prijaznih ljudi, ki so skrbeli zame od nedelje do petka. Nisem si mislila, da se bova z Majo tako navezali na tuje ljudi, ki jih prej nisva poznali. Za vedno si jih bom zapomnila! Bilo nama je zelo hudo, zato sva potočili kakšno solzo. Kar nisem hotela oditi nazaj v Slovenijo. Na poti na letališče smo se štiri punce in učitelja odpravili v mesto Katanija. Nisem mogla verjeti svojim očem, kako je to lepo. Stavbe, ki imajo zgodovinsko vrednost, so mi bile najbolj všeč. Napočil je čas, da se odpravimo na letališče in pristanemo v Trstu. Tam so nas v poznih večernih urah pričakali starši, ki niso skrivali navdušenja, da smo se vrnili.
Ta izkušnja mi bo vedno ostala v spominu. Moja zaskrbljenost je bila odveč, saj sem uživala v družbi odličnih ljudi.
Katja Žurej, 9. razred, OŠ Kozje
